Zgodba: Summer Mistakes

Sem bom pa lepila svojo zgodbo. Naslou maste že znan. :P No ja, ne komentirite mi kle, ampak u uni temi za komentarje (Knjiga gostou). Ja? ok.



Poletje. Sonce je žgalo in sijalo na ulice, igrišča in parke, kjer so se podili otroci in uživali počitnice. Bilo je sredi avgusta. Vsi so se zabavali, le nekateri so se pritoževali nad vročino in kratkimi nočmi. Zelo redki. Eni izmed teh redkih so bili tudi Kovačevi. Oče se je pritoževal največ, mama je samo malo stokala, hčerka pa... Njej je bilo vseeno, saj je tako ali tako ves čas prebila notri. Razen če je odšla kam s prijateljicami. Njeno življenje se je začelo zvečer. Takrat so vzkliki otrok poniknili in na ulicah so hodili večinoma najstniki in odrasli, ki so se vračali iz službe, da bi se doma spočili po napornem delu. Ja, nekateri so morali delati tudi popoldne. Smola za njih, ampak to nas trenutno ne zanima. Tu smo, da bi spoznali, kot sem že prej rekla, Kovačeve, najbolj pa nas zanima njihova 15 letna najstnica. Ta je v tem trenutku tlačila obleke v kovček, kar pa ji ni ravno šlo, saj je nametala veliko preveč stvari.
»Sara!«
Gospa Kovačeva je vstopila v njeno sobo in se vsa zgrožena razgledala po njej. Bila je namreč, kot bi vanjo padla bomba. Zvezki in knjige so ležali na mizi in po tleh, oblačila vsepovsod, najbolj opazne so bile spodnje hlačke, ki so visele na namizni lučki.
»Kaj je zdaj to?! Pospravi sobo in si že enkrat pripravi kovček. Nimaš več veliko časa.«
»Ja, saj vemm« je v mukah rekla Sara. Zdaj je že sedela in skoraj skakala po kovčku.
»No, Sara. Hitro se zmigaj in se pripravi ter POSPRAVI! Razumeš?«
Z žugajočim prstem je zapustila sobo, za katero je upala, da bo kmalu kot iz škatlice. Sara je samo zavila z očmi in se ponovno spravila nad kovček, nad katerim je že skoraj obupala.
»Daj no.«
Zdaj je dobesedno skočila nanj in ga nekako zaprla. Od veselja je kar zaplesala. Kmalu se je nehala veseliti, saj se je ozrla po sobi. Zavzdihnila je. Z rokami v bokih se je najprej razgledala po sobi, nato pa se je lotila, nič kaj prijetnega dela. Po nekaj mučnih sekundah, minutah, urah, če ne še več, je končala. Sploh ni vedela koliko časa je pospravljala sobo, vedela je samo, da je trajalo zelo dolgo. V tistem trenutku, ko se je razgledovala po sobi in gledala, če je slučajno kaj izpustila, je v sobo vstopila mama. Ob pogledu na odlično pospravljeno sobo, ji je zastal dih in že je z stegnjenimi rokami drla proti Sari. Ta se je, seveda, odlično izmuznila.
»No, hočem ti samo pokazati, kako si bila pridna.«
»Saj vem, da sem bila. Koliko je ura?«
Ob pogledu na tako omenjeno stvar, se ji je zmračil pogled in že je drla k omari iz katere so kmalu spet letele obleke. Mama je samo zmajala z glavo in obupano zrla predse.
»Pa tako lepo je bilo pospravljeno.«
Sari se ni zmenila zanjo in tako sploh ni opazila, kdaj je zapustila njeno sobo. Zanimalo jo je samo eno. Kaj obleči? Po dolgem razmetavanju oblek po ravno pospravljeni sobi, se je odločila, da bo oblekla mini krilo, majčko z napisom Little bumblebee in lahko jopico z metuljčki in veliko kapuco. Ko se je oblekla, se je samo še hitro naličila in si uredila pričesko. Nato je že letela ven. Ravno, ko se je obuvala, se je za njen hrbet priplazila mama in spet je hotela vse vedeti.
»Kam greš?«
»Ven greva z Evo.«
»Da ne boš spet pozna.«
»Ne bom.«
To sta bili zadnji dve besedi, ki jih je slišala mama, preden Sare že ni bilo več.
Ko je tekla po stopnicah, se je v nekoga zaletela. Bila je Eva.
»Oj. A se nisva zmenili, da me počakaš pred vhodom?«
»Ja, sva se, pa sem hotela priti do tebe.«
»Saj nisem tako pozna, kajne?«
»Ne, pojdiva zdaj.«
Odšli sta po stopnicah in se napotili do kina. Ne v kino, ampak do kina.
Ko sta prispeli, ju je tam že čakala Lara.
»Kje maš pa Jaka?«
»Ah daj, ne omenjaj mi tega bedaka. Na bruhanje mi gre že, ko slišim njegovo ime.«
»Poznam to.«
To je rekla Eva. Brez besed so se odpravile naprej v park. Zakaj v park? Pojma nimam. Mogoče zato, ker so tam hudi tipčki? Kdo ve…
Kmalu so že sedele na klopci in pomenkovale.
»Groza, jutri gremo na morje.«
»Daj no, mogoče boš spoznala kakega hudega tipa.«
»Samo ne mi z tipi.«
»Lara, nisi samo ti tu. In ja, Jaka je bedak. Preboli že. Kmalu boš spoznala novega in boš spet v oblakih. Joj, kako je lep. Kako je prijazen. Pogledal me je! Aaah. Saj tako ali tako, zmeraj menjavaš fante.«
Lara se je namrdnila in prekrižala roke na prsih. Eva se je obrnila nazaj k Sari.
»Daj no, razvedri se. Saj se bomo videle za deset dni.«
»Deset dni, deset dni. Zakaj moram iti na morje s tastarima? Mar bi mi pustila, da gremo me tri skupaj na morje in se ne bi tako grdo držala.«
»Vem ja, ampak vseeno.«
»Bomo pa poskusile še drugo leto. Zmenjeno?«
»Zmenjeno.«
Lara je v potrdilo dvignila palec v zrak in jima pomežiknila.
»Pa da nama boš povedala vse, kar se bo zgodilo.«
»A res? Tudi kaj smo jedli in kdaj sem šla na stranišče? In pa, da je bila luknja v prtu?«
»No, to ne. Ne bodi smešna. Vse kar bo pomembno in kar bi lahko potešilo najine radovedne nevrončke.«
Sara se je nasmehnila.
»Samo nekaj bi rada vedela… Kako bosta vidve zdržali skupaj? Saj se ves čas kregata, če ni mene, da bi vaju pomirila.«
Lara in Eva sta se spogledali.
»Pa bo že.«
To sta rekli v en glas.
Kmalu so se poslovile in odšle vsaka v svojo smer. Sara je takoj, ko je prišla domov, skočila pod prho, nato pa v pižamo. Nekaj časa je še gledala televizijo, nato pa smuk v posteljo in lepe sanje.

Naslednji dan se je prebudil in z njim tudi cirkus.
»Sara! Vstani no! Hitro! Da ne bomo zamudili. Poglej koliko je že ura!«
»Mhm.«
»Sara!«
Zdaj je gospa Kovačeva vdrla v sobo in se jezno zazrla v spečo lenobico, ki se nikakor ni hotela vstati.
»Saraaa!«
»Ja, noo.«
Hitro se je vstala, saj je vedela, da bi znalo biti še grdo. Napol še v spanju, se je odvlekla v kopalnico, kjer se je zadržala kar dolgo časa, saj se ji ni dalo sploh nič. Potem je nase navlekla oblačila, pozajtrkovala in pomagala zvleči kovčke in vso drugo navlako v prtljažnik. Vožnja do Rabaca je bila zelo dolga, zato je bila Sara pametna in je vzela Mp3 ter rezervne baterije. Vso vožnjo se je dolgočasila in poslušala glasbo. Ko so prispeli, se je malo oddahnila in bila vsa vesela, da so končno prišli in da je tiste mučne vožnje konec. Ni se javila Evi in Lari, saj so se zmenile, da jima ne bo pošiljala sporočil in ju klicala, saj bo tako imela več za povedati, ko pride domov.
Razpakirala je samo svoje stvari, nato pa se je odločila, da bo odšla malo naokoli. Videla je polno plaž, ki so bile čudovite in bilo je veliko stojnic, kjer so prodajali razne spominke, obleke in druge reči. Kupila si je playboy kapico in nove japanke. No, ne bom vam zdaj to govorila, saj ni ravno pomembno. Prve tri dni, se ni zgodilo nič zanimivega, pa vam bom povedala, kaj se je zgodilo četrti dan.
Sara je odhajala na plažo; sama kot vedno, saj sta njena starša spala ali pa samo lenarila v apartmaju. Tako ji je bilo še najbolje. Kdo pa je, da bo hodila na plažo s starši? Pha! Da ne bi slučajno!
No, ko je prišla na plažo, se je razkomotila in se malo okopala ter se pričela sončiti in poslušati glasbo. Vse je bilo OK, dokler je ni zalil curek vode. Ni bila tisti tip punc, ki bi ob taki situaciji vreščal in preklinjal ter bil morilsko nastrojen na povzročitelja in ga skoraj fental. Ne, ni bila. Vendar pa vseeno ni bila dobre volje. Z očmi je preiskala okolico in našla nekega fantka, vsaj tako je mislila, ki se je skrival za skalami in je izza njih videla samo vrh glave z očmi, ki so zrle vanjo. Grdo se je zazrla vanj in mu rekla:
»Ej, mulc! Pazi malo!«
Tisti, po njene rečeno mulc, se je zdaj dvignil in izkazalo se je, da sploh ni nikakršen mulc, ampak fant, ki je bil celo večji od nje in mislila je, da starejši.
»Komu ti mulc!?«
»Amm… Mislila sem da… Sem jaz kriva, da se obnašaš tako otročje in potem mislim, da si petleten otrok?!«
Bila je razburjena in jezna nad njegovo reakcijo, saj ni bila ničesar kriva.
»Dobro no, ženska histerična.«
Saro je to razkurilo, zato se je dvignila in stopila k vodi. Besno se je zazrla vanj.
»Ne ti meni histerična ženska.«
Ker je stal, ga je lahko prevrnila v vodo in čof! je štrbunknil in naredil nov curek vode, ki pa sedaj ni letel k njej, ampak k eni stari mamci. Sara se je hitro usedla nazaj na brisačo in gledala izpod prekrižanih rok. K sreči je tista gospa ali babica, karkoli, ni nahrulila, pač pa se je kot nevihta spravila nad tistega fanta. Ta je čisto zmeden zrl vanjo in se oziral k Sari, ki se je hihitala nad situacijo, za katero je bila zdaj kriva ona. Odločila se je, da jo bo pobrisala, preden končata prepir in se tisti fant spravi nanjo. Ali še huje, babica.
Hitro je pograbila stvari in skoraj stekla s plaže, da ni več mogla slišati visokih tonov stare ženičke(xD).
Ko je prisopihala nazaj v apartma, se ni ozirala na vprašujočo mamo in je samo odšla v sobo ter se zaprla vanjo.
»Malo se mi celo smili. Nekako mi je bil luštkan. Aaa! Tisti debil, ki se obnaša kot otrok? Ne, nee! Sara, prenizko si padla.«
Tako se je v mislih prepirala sama s sabo in si mislila, kako je pathetic.
Naslednji dan se je odločila, da se ne bo odšla kopat, ter da se bo samo sprehajala naokoli in gledala stojnice. Torej, ko je lepo mirno brala Smrkljo in nosila vodo v roki, se je nekdo zaletel vanjo in ji polil vodo, da se je razlila po njej.
»Eejjj, tii…«
Ni mogla verjeti svojim očem, saj je pred seboj zagledala tistega fanta od včeraj.
»Spet ti?«
»Amm, jaa…«
»Tole te bo stalo pijače!«
»Prav, danes ob osmih zvečer se dobiva tu. Čakal te bom. Adijo!«
»Kaaj?«
Je rekla, vendar je že izginil. Tisto s pijačo, seveda ni mislila resno, vendar kaj naj zdaj?
Ker je to rekel, bi ga najraje z macolo po glavi.
»A zdaj mi boš delal pa še dodatne preglavice? Argh!«
Jezna je pogledala plastenko, v kateri je bilo samo še malo vode, saj jo je polila oz. jo je polila zaradi tistega idiota. Šele takrat je opazila, da ima belo majico in da se vse vidi čez. Z rokami se je objela okoli ramen in stekla nazaj v apartma. Hitro se je preoblekla in seveda tuhtala, kaj naj stori.
»Naj grem, ali naj ne grem?«
Po sobi je hodila gor in dol, ter pazila, da bi bila čim tišja, saj bi lahko zbudila tastaradva, ki sta drnjohala v sosednji sobi. Nato pa se je nečesa spomnila. Iz predala je izbrskala nihalo odločitev, ki ga je kupila prejšnji dan na stojnici. Postavila ga je na posteljo, sama pa je pokleknila k njej in rekla:
»Ali naj grem?«
Zanihala je in ustavilo se je na »Sigurno«.
»Eej, goljufaš! Še enkrat… Ali naj grem?«
Spet je zanihala in pristalo je na »Moraš.«
»Khm… Zakaj že? Prav, še enkrat! Pa da bo nekaj pametnega! Ali naj ostanem doma?«
Tokrat je pristalo na »Nikakor«.
»Aaa, zakaj to delaš?! Zdaj bo pa res zadnjič in naredila bom ravno nasprotno, kot boš rekel. Ali naj grem?«
Zdaj je zanihala in v mislih molila, da bo prišlo na pritrdilno sporočilo. Ustavilo se je na… Da ne bi slučajno!
Zdaj se je od obupanosti skoraj zjokala, vendar je kmalu spoznala, da je taka usoda in da tisti fant sploh ni grd in da se splača iti.
Zvečer se je lepo oblekla in naličila, ter odšla. Spet je pustila mamo, da je za njo vpila, kam gre in kdaj bo nazaj. Vedno je to delala.
Ko je pritekla po stopnicah in prišla do tam, kjer naj bi se dobila, jo je že čakal. Pogledoval je na uro in mencal z nogami. Prikradla se mu je za hrbet in rekla:
»Kaj si pa tečen? Saj sem točna.«
»Kot ura.«
Z nasmeškom na obrazu se je obrnil k njej.
»Greva?«
»Kam pa?«
»Malo na sprehod.«
Povlekel jo je za rokav, da se je premaknila in mu sledila. Ko sta prišla do slaščičarne je rekel:
»Pridi, greva po sladoled.«
»Ampak, nimam denarja.«
»Saj bom jaz plačal.«
Ko sta imela vsak svoj sladoled, sta odšla naprej ob obali in se ustavila na klopci. Pričela sta se pogovarjati.
»Nekaj me zanima. Ali si vedno tako neroden, ali si me zanalašč pošprical in polil?«
»Amm… Zanalašč ne, vedno pa tudi ne.«
»Ampak vedno je nekaj z vodo.«
»Pa res. Nisem opazil.«
Nasmehnil se je in pokazal svoje bele zobe. Sara je opazila, da ima zelo lep nasmeh in skoraj bi se oklofutala, ko je začela sanjariti.
»Aha, saj res. Kako ti je sploh ime?«
»Meni je ime Sara. Pa tebi?«
»Jaz sem pa Dejan. No, torej Sara, ali greš?«
»Kam?«
Ni ji odgovoril, temveč jo je samo zvlekel za sabo in skočil v vodo. Sara se mu je nasmehnila, ko jo je pošprical.
»Že spet? A ne ne, tokrat ne bo ostalo pri tem.«
Tudi sama je skočila v vodo in ga začela zalivati z vodo. Špricala sta se, ko je Sari spodrsnilo na spolzkem kamnu in je cela padla v vodo. Dejan je to opazil in stekel k njej, ter ji pomagal vstati. Ni bil ravno uspešen, saj je tudi sam padel, tokrat tako, da je Sara pristala na njem. Začela sta se smejati, ko sta kar naenkrat umolknila in se zazrla drug v drugega. Dejan ji je z roko odmaknil lase z obraza in rekel:
»Kako imaš lepe oči.«
Preden se je Sara lahko odzvala, jo je poljubil. Najprej se mu je hotela izmakniti, potem pa mu je poljube začela vračati. Kar naenkrat je prekinila in skočila stran, ter ga zalila z vodo. Začela se je hihitati.
»Ne boš mi pobegnila.«
Stekel je za njo in jo spet pošprical z vodo, ona pa njega nazaj. Tako sta se špricala, dokler je ni ujel in jo objel.
»Torej nimaš nič proti?«
»Proti čem?«
»Proti temu.«
Prijel jo je za vrat in jo še enkrat poljubil. Sara mu je z užitkom vračala in ni hotela končati, saj se je res božansko poljubljal. Ko sta se razmaknila, je rekla:
»Ne, nič nimam proti.«
Dejan se je nasmehnil, jo prijel za roko in jo zvlekel za sabo. Vsa sta bila premočena in sta se samo z roko v roki hihitala in hodila mimo stojnic. Ko je bil čas, da Sara odide, sta se na hitro poljubila in zmenila za naslednji dan.
Sara se je vsa nasmejana primajala v apartma in spet ni ničesar rekla mami, ampak se je samo zaprla v sobo ter se vrgla na posteljo in zazrla v nihalo.
»Hvala.«
je še rekla in padla v globok spanec, v katerem ni manjkalo sanj.
Ljubezen? Nee… Ali pač?

->6. dan

Zjutraj, ko je sonce komaj pokukalo ven iz morja, no vsaj tako je izgledalo, je Sara že sedela na postelji in si oblačila nogavice. To ji je povzročalo nemalo težav in enkrat se je skoraj prevrnila s postelje.
»Smotane nogavice.«
je rekla, ko si jih je končno obula in je lahko prosto stopila v kuhinjo.
Pripravila si je zajtrk in zasanjano gledala v skodelico, v kateri je bila nedolžna kava in če bi bila živa, bi mislila, da je Sara zmešana in da jo je obsedel hudič. Globoko je zavzdihnila in zaprla oči ter se zamislila.
Poljubljala se je z Dejanom in prijel jo je za roko ter zvlekel v vodo. Nekaj časa sta se lovila, nato pa jo je dvignil v naročje in jo nesel na obalo, kjer sta sedela na tleh in se poljubljala…
»Saraaa…«
Mami? Menda ja ne…
»Saraa.«
Mami, pusti me. Ne vidiš, da sem zasedena?
»Sara!«
Na hitro je odprla oči, saj jo je mama skoraj oklofutala, ker je zasanjana Sara sploh ni slišala.
»A zasedena? Zakaj že?«
»Mami! Prestrašila si me!«
S kavo v roki se je naglo vstala in stopila k koritu. Na dušek jo je spila in se nakremžila, ker je bila mrzla.
»Zakaj si zasedena?«
»Moraš res vse vedeti? Sploh pa, zakaj si me sploh zmotila?«
»Če imaš občutek, da ti bo otrok z glavo butnil ob mizo ali pa odplaval med oblake, potem je čas, da ukrepaš… A si zaljubljena?«
Ob zadnjem stavku se je z desno roko v boku, nagnila k njej in ji z nasmeškom, ki je izgledal prav nagajiv, rinila pod nos.
»Mamiii! Kaj ti je?«
Skodelico je skoraj vrgla v korito in v hitrem tempu odšla v hodnik, ter se obula.
»Nisem zaljubljena, pa pika!«
je še rekla, ko je mama stopila na vrata, sama pa je zdrvela ven.

Naglo je hodila po cesti mimo stojnic in se ves čas ozirala na telefon ter uro na njem, ki je po njenem, minevala zelo počasi.
Končno ga je zagledala. Stal je naslonjen na drevo in se oziral v drugo smer od nje. Potiho je stopila k njemu in roke pritisnila na njegove oči.
»Kdo je?«
je tiho rekla in se nasmehnila. Dejan jo je prijel za zapestje in se obrnil.
»Če ni to tista tetka...?«
»Ti bom že dala tetko!«
mu je nasmejano odvrnila in mu pustila, da je na njene ustnice pritisnil svoje.
»A greva, madam?«
»Seveda, monsieur.«
Hecno jo je pogledal, ona pa mu je odvrnila:
»Kaj? A misliš, da jaz pa ne znam francosko?«
»Recimo…«
Sara ga je malce grdo pogledala in prijela za hrbtom, ter svojo glavo naslonila nanj.
»Veš, razmišljal sem…« je rekel, ko sta hodila.
»Ja?«
»Pač… Nekaj mi povej…« ji je rekel in se obrnil proti njej, ter jo prijel na rame.
»Ja?« je že malce nestrpno in prestrašeno rekla Sara.
»Ko boš odšla domov… Kaj bo z nama?«
Sara je zavzdihnila in se žalostno zazrla v tla. Počasi je dvignila pogled in se potopila v Dejanove oči.
»Tudi sama sem o tem razmišljala. Izgleda, da se ne bova nikoli več videla. Torej… Izkoristiva čas, ki ga še imava!« je hitro dejala in se prisiljeno nasmehnila, ter mi na ustnice pritisnila hiter poljub. Dejan je svojo glavo naslonil na njeno in hodil naprej.
Ja, težko sta se počutila. Dejan sploh ni vedel, kako se Sara počuti in da vse noči joka, ker se še predobro zaveda, da bo morala oditi čez 4 dni.
Poskušala je prikriti svojo žalost in se delati brezskrbno pred Dejanom. Ni ga hotela obremenjevati…
»Sara, nekaj te hočem vprašati.« je rekel Dejan, ko sta že končala svojo »turo« in sta se poslavljala.
»Jutri me ne bo, ker moram nekam s starši,« je zavil z očmi.
»pojutrišnjem bom pa sam… A bi mi prišla delat družbo?«
Saro je vprašanje presenetilo in obotavljala se je, preden je odgovorila.
»O-ok.« je zmedeno dejala in migala z glavo, kot lutka na »fedrih«.
Hitro je poljubila Dejana in stekla po stopnicah, mahajoč nazaj.

Težko pričakovan osmi dan, če se smem tako izraziti. Sara je vsa nestrpna skakala dol po stopnicah in si roke globoko potiskala v žep. Končno ga je zagledala. Oziral se je okoli sebe in pogled se mu je ustavil na Sari. Nasmejano je stopil proti njej in Sara mu je skočila v naročje, ter ga poljubljala po ustih.
»Pogrešala sem te. Pa te komaj en dan nisem videla.«
»Veš, jaz sem te tudi pogrešal.« je rekel Dejan in jo spustil na tla.
»Ura je točno sedem. Smo pa točni…«
»Kje si sploh bil?« je rekla Sara in se zazrla vanj.
»Ah, s starši sem moral nekam, ne da se mi razlagati. Torej, onadva sta ostala, jaz pa sem prišel nazaj. K tebi.« se je nasmehnil in Sari razkuštral lase.
»Ne! Pa toliko časa sem potrebovala.« je malce razdraženo rekla Sara.
»Ti si vedno lepa, ne potrebuješ se nič mazati ali si urejati pričeske.« ji je še rekel in ji pritisnil poljub na lice.
»Torej greva, kajne? K meni.«
»Ja.« je prikimala Sara.
»Kaj si rekla staršema?«
»Ah, da sem našla neke prijateljice iz šole in da gremo malo ven, ter da bom pozno nazaj. Saj vedno zaspita red televizijo in to že okoli enajstih. Včasih celo okoli desetih.« je Sara prhnila v smeh.
Dejan ji je posvetil nagajiv nasmešek in jo pripeljal do njihove hiške.
»Tu sva.« je rekel in odklenil vrata.
»Saj sploh niste tako daleč od nas.« je rekla Sara in vstopila.
»Samo malo, to je čisto vaše?«
»Ja.«
»Vaše, vaše?«
Dejan je nekaj zamrmljal in prikimal.
»Naše.«
Sara je lahko razločila zelo lepo opremljeno notranjost hiše, ki sploh ni bila tako majhna v primerjavi z drugimi. Nasprotno, bila je zelo velika.
Stopila je bolj v notranjost in legla na kavč, ki se je bohotil sredi dnevne sobe.
»Nekaj mi povej. A ste vi slučajno bogati in si mi POZABIL povedati?«
Dejan se je nasmehnil in se usedel zraven nje.
»Ne, babica nam je to predala, saj ni več zmožna hoditi na morje ali oddajati drugim.«
»Škoda. Sme že mislila, da ste res bogati…« je malce otožno dejala in se začela smejati.
»Saj veš, da se hecam, kajne?«
»Upam.« je še rekel Dejan, ko ga je zadel najbližji predmet, ki ga je Sara dosegla in to je bila blazina.
»Ej!« je še rekel in se dvignil.
»Boš že videla.«
Nepričakovano jo je dvignil in obesil prek ramena, da mu je visela prek hrbta. Odnesel jo je v spalnico in jo vrgel na posteljo.